Hribolazci
Jesen se je že prevešala v zimo, ko so se najstarejši Učenjaki iz vrtca pri OŠ Solkan odločili za naskok na Sabotin. Po južni strani. Nič manj.
Dan je bil krasen za vzpon. Pred vrtcem so si ogledali končni cilj – tisti drog, ki se vidi na Sabotinu. Ma, ni to nekam daleč?! Ustrezno opremljeni so se odpravili od vrtca do kapelice Sv. Valentina na Sabotinu. Prečkali so most, rekli eno ali dve o starem Solkanskem mostu, ki se boči poleg novejšega cestnega in zagrizli v klanec. Pohiteli na stezo med drevesa, tik pred mejo z Italijo previdno prehodili Sabotinsko cesto in pred njimi je bila samo še pot navzgor med kamenjem, drevesi in rujem.
Razgledi do morja prek goriške ravnice – kako se od daleč zdi vse majhno – proti Vipavski dolini in Nanosu. Lepi kraji so tod okoli.
Otroci so vztrajali, hodili, klepetali, opazovali, skrbeli drug za drugega. Spominjali so na male gorske kozliče – bili so neustrašni in spretni. In osvojili vrh. Žareč v rdeče-oranžnih barvah ruja. Škrlat in zlato. Kamen, ruj in nebo.
Stali so ob kapelici sv. Valentina in se obračali okoli svoje osi. Na eni strani morje in Tržaški zaliv, na drugi gore, na tretji Vipavska dolina in nasproti Furlanija. Pomahali so na vse strani sveta. Tu, kjer ti delajo družbo čudovit razgled, ptice, vetrc in sonce, so si odpočili in pripravili piknik z medenimi jabolki in čajem.
Pohodniki, ki so jih srečevali na poti, so bili polni besed pohvale in spodbud. In čisto vsak je pozdravil, kajti to se v gorah počne, pravijo petletni Učenjaki.
Pot v vrtec je bila vpeta med smeh in previdne korake. Nov podvig in nova zmaga.
